ŠEFek NOVAKec

Fotr mi je glihkar pojasnil, kakšna je razlika med Hitlerjem in Putinom.

Velika. Hitler je odpiral plin, Putin pa ga zapira.

Septembra 2007 smo se iz bloka preselili v novozgrajeno hišo, temu primerno sta starša vzela nekaj kredita. Oče ga ima pri NLB, danes je šel na klik (splet) šel preveriti stanje. Našel je spisek popolnih bedarij.

Pisalo je, da naj bi znesek izposojenega denarja znašal 16,70 EUR, od katerih je dolžan še 13,37 EUR. Mesečni obrok naj pa bi bil 10.000.000.000.000,16 EUR.

P.S. Do lanskega leta sem imel osebni bančni račun pri NLB. Jezilo me je, da nikoli nisem prišel do banke. V Šmarju je ni, v Rogaški Slatini in Šentjurju tudi ne. Pa še takrat ko sem uspel priti v Celje, je bila zaprta. Imajo nemogoč delovni čas. Vidi se, kdo ima denar in kdo si lahko izmišljuje. Decembra 2008 sem odprl študentski račun pri Poštni banki Slovenije. Obrestne mere niso najboljše, a jo vsaj lahko najdem za vsakim vogalom.

Ne vem, kaj nas je napeljalo k temu, a jaz in trije sošolci smo hoteli na domu obiskati četrtega sošolca. Ni ga bilo doma. Poklepetali smo z njegovo mamo in se poslovili. Iznenada se je čudežno pojavil med nami. Tako hitro, da ga sploh nismo opazili (kot obrtnike).

Odprli smo vrata in se znašli na temačni ulici. Na desni strani sem uzrl zaenkrat še odprta železna vrata, na levi pa se je razpostiral hrib z rdečimi kamni, počutili smo se kot v računalniški igri Doom3. Mimo nas sta šla dva zombija človeške velikosti in se začela vzpenjati.

Pohitril sem korak in stopil k železnim vratom, a kolega me je v svojem prepoznavnem slogu izzval: “Ka zdaj, pi*** Novakova, gremo al ja!?”

Ostali so mu v črednem nagonu sledili, po prigovarjanju drugega kolega, katerega najbolj šmirglam, sem se jim pridružil tudi jaz.

Po nekaj trenutkih smo že bili na vrhu, obkroženi z zombiji. Iz daljave se je razlegel glas glavnega hudiča: “Ker ste se odločili priti k Luciferju, naj vas obvestim, da vam je prenehalo veljati življenjsko zavarovanje pri Triglavu in Mariboru. Tukaj v peklu ga tako ali tako ne potrebujete. Muaha ha ha ha ha ha!”

Nisem dosti pomišljal. Vrgel sem se v prepad.

Tik pred padcem sem se zbudil iz sanj. S polnim sečnim mehurjem. Do jutra si nisem upal vstati in ga izprazniti.

Neka butalka potoži prijateljici:

“Predstavljaj si, da je moja sestra rodila, ni pa napisala, ali je deček ali deklica. Zdaj ne vem, ali sem teta ali stric.”

Profesor odpelje študente prvega letnika medicine v mrtvašnico, da bi jih navadil vsega hudega. Ustavi se ob prvem truplu in jih nagovori: »Če hočete postati zdravniki, je prvo pravilo, da se vam ne sme gabiti nič v zvezi s človeškim telesom.« Enega izmed prstov vtakne v zadnjik umrle osebe in ga oblizne. »No, ponovite« jih izzove.

Bruci se obotavljajo, počasi pa vendarle ubogajo šefov ukaz. Prfoks zopet spregovori (m)učencem: »Drugo pravilo, naučite se opazovati – v zadnjik sem potisnil kazalec, obliznil pa sredinec.«

Oče in sinko se sprehajata po parku. Nenadoma zagleda sinko ob poti psička in psičko, ki se parita. Nedolžno vpraša očeta: »Očka, kaj delata psička?«»Psička delata majhnega psička« pove očka po resnici.

Še isti večer butne sinko v sobo, ki sta jo starša pozabila zakleniti, in ju zaloti, kako se fizično ljubita. »Očka, kaj pa vidva delata?« Očka se zopet po resnici: »Delava ti majhnega bratca.«

Mali se zamisli in nato reče: »Oh, mami, obrni se, raje bi imel psička.«

Pri nas doma smo si privoščili nove skodelice za kakav. Vsaka je bila drugačne barve, tako da sem že vnaprej slutil zaplete.

Sestrica jih je zložila na mizo, in mi dejala: »Klemen, izberi si šalčko; AMPAK, rdeča je moja, oranžna mamina, črna atijeva, no, zeleno pa lahk imaš ti:«

Po svoje sem dobljene skodelice bil vesel, saj je zelena barva inteligentnih ljudi. A kaj, ko je nisem sam izbral…